Preskoči na glavno vsebino
Evropska komisija

Vrste pravnih predpisov EU

Primarno pravo: pogodbe EU

Vsak ukrep EU temelji na pogodbah. Ti zavezujoči sporazumi med državami članicami, zlasti Rimska pogodba in Maastrichtska pogodba, določajo cilje Evropske unije, pravila za institucije EU, način sprejemanja odločitev ter odnos med EU in njenimi državami članicami.

Pogodbe so temelj prava EU, zato se imenujejo primarno pravo. EU lahko sprejme predpise samo na področjih, za katera so jo s pogodbami EU pooblastile države članice. To je znano kot načelo prenosa pristojnosti.

O pogodbah se pogajajo in dosežejo dogovor vse države članice EU, nato pa jih ratificirajo njihovi parlamenti, včasih po predhodnem referendumu. Pogodbe EU so bile skozi čas spremenjene zaradi pristopa novih držav članic, reform institucij EU in uvedbe novih področij pristojnosti.

Zakonodajni akti sekundarnega prava

Predpise, ki se sprejmejo na podlagi načel in ciljev pogodb, imenujemo sekundarno pravo. Ta vključuje zakonodajne in nezakonodajne akte.

Zakonodajni akti se sprejmejo z enim od zakonodajnih postopkov, navedenih v pogodbah EU (z rednim ali posebnim zakonodajnim postopkom).

Trenutno obstaja pet vrst zakonodajnih aktov: uredbe, direktive, sklepi, priporočila in mnenja.

Predpise, ki se sprejmejo na podlagi načel in ciljev pogodb, imenujemo sekundarno pravo. Ta vključuje zakonodajne in nezakonodajne akte.

Nezakonodajni akti se ne sprejemajo po rednem ali posebnem zakonodajnem postopku, temveč po posebnih pravilih. Nezakonodajni akt se lahko sprejme šele potem, ko se z zakonodajnim aktom podeli pooblastilo za njegovo sprejetje.

Obstajata dve vrsti nezakonodajnih aktov: delegirani in izvedbeni akti.

Več o izvedbenih in delegiranih aktih